Ambiciozno zastavljen roman, nekakšen Faust v malem, nekoliko v maniri Bulgakova in Hesseja, po svoje tudi »roman na ključ«, za nas morda zanimiv tudi zato, ker nam skozi »oddaljeni pogled« kaže svet, ki nam je tako blizu, da se ga domača literatura le redko loti.

Bralec in bralka sta v zgodbah Maje Novak vedno znova interpelirana k temu, da postajata tudi sama del enačb, ki jih izrisuje s svojo neizčrpno domišljijo in avtorsko spretnostjo. Gre preprosto za splet zobatih koles in osi … Posledica vstopa vanje je intenzivna in navdušujoča bralska izkušnja, ki ponuja v izkušanje dva od pomembnejših elementov odlične literature – fascinacijo in spoznanje.

Knjiga Vrag tiči v zrcalu (izvorno 1991) ponuja eseje Nobelove nagrajenke za literaturo Herte Müller o nepredvidljivosti v literaturi, položaju ustvarjalca/ustvarjalke, lokaliziranju ocenjevalca – nosilca pogleda – v širšem kontekstu, to vse tudi na ozadju temne izkušnje s totalitarnim režimom v Romuniji (cenzura, prikrita represija, samocenzura). Avtorica obdeluje simboliko zrcala, tudi očesa, govori o prepletu notranjega in zunanjega, zasebnega in družbeno-političnega. Raziskovanje (gledanje) gledanja ali pogleda (lastnega ali tujega) je sicer družbeno večinoma nezaželeno, je pa predpostavka vsake subverzije – osvoboditve od poneumljajočih norm, spregledanja diskurza, tudi tistega oblastniškega …

Poezija Miroslava Mičanovića ni tiste vrste, ki bi se zadovoljila s pavšalnimi, površinskimi rešitvami, bolje rečeno, ki bi bralca vabila in zvabila v površinsko estetizacijo, polepotenje, ki bi mu, skratka, nudila »tisto, kar se pričakuje«. Ravno nasprotno, gre za dosledno, minuciozno dekonstrukcijo samoumevnosti (in brezosebnosti) tega »se«. Mičanović je mojster dekonstrukcije vsakršnih samoumevnih standardov (znanilcev totalitarizma, v tem je njegova »družbena kritičnost«), tako pravopisnih kot tudi pomenskih, ni pravila, ki bi ga ne kršil.

Knjiga Iz bliskov in ognja predstavlja izbor iz objavljenih pesniških zbirk Igorja Isakovskega, vključuje pa tudi nekaj novih, še neobjavljenih pesmi. Njegova poezija, ki slika hrupne skopske ulice, utrinke s popotovanj, sanjske pejsaže, največkrat pa intimo Pesnikove sobe, je iskrena do srži, neposredna, stvarna in muzikalna. Ljubezenska strast, ki necenzurirano bliska iz Pesnika, je silna in nezaustavljiva, kot vroča lava.

»Razumeti tišino pomeni razumeti glasbo«, je nekoč davno zapisal ameriški pesnik Carl Sandburg. Hiša na levi govori tako z glasbo kot s tišino. Ko odpremo vrata, začutimo pesmi, kako dihajo med kompaktnimi in kratkimi zidovi verzov. Premolke uravnotežajo natančne, a še vedno dovolj odprte besede, brez balasta, brez odvečne ali preobložene metaforike. »Ton za tonom, odmev za odmevom, kot skrivnostni jezik, ki pove vse, ko je najbolj tih.« Read more: http://kudlema.webnode.com/knjizni-program/posebna-zbirka/mihael-lajlar-hisa-na-levi-pesmi-/ Create your own website for free: http://www.webnode.com

Poletje je čas za dogodivščine. Trije prijatelji si izberejo popotovanje z vlakom po Evropi, ki pa kmalu postane še večja dogodivščina, kot so pričakovali. Vlak na poti iz Madrida v Pariz ustavi nenavaden nebesni pojav, zaradi katerega se znajdejo v neznanem svetu, samo na videz podobnem njihovemu.

Srečanje s poezijo Kornelijusa Platelisa predstavlja vstop v simbolno-semantični kontinuum, kjer se druga na drugo nalagajo, pa tudi kot trdno povezano organsko tkivo s posebno občutljivostjo za sleherno spremembo ali nihilizacijo življenja vzajemno prestopajo ter zorijo plasti kulturne zgodovine.

Zamisel višegrajske haiku antologije se je ponujala že dlje časa. Čeprav je KUD Apokalipsa na tem polju dejaven že od samega začetka, saj prireja posebne mednarodne haiku natečaje, mednarodne natečaje haiku stripa, sodeloval je pri ustanovitvi Svetovne haiku asociacije, bil v tesni povezavi s Haiku društvom Slovenije in njegovim glasilom Letni časi, je bila slovenska predstava o dejavnostih piscev haikujev v Srednji Evropi zelo pomanjkljiva, pravzaprav nikakršna.