Ebejerjeva pripovedna proza, ki jo dandanes lahko plodno interpretiramo zlasti skozi postkolonialno optiko, na izviren način odraža nekatere tematske konstante malteškega romanopisja: negotovost in strah Maltežanov, ki izvirata iz nenehne politične in kulturne ogroženosti, močno stremenje po družbenih spremembah, sredozemska identiteta, razpeta med ukoreninjenostjo v (otoški) tradiciji in problemskimi izzivi modernega sveta. Žarišče berljive, napete in živahne romaneskne fabule, ki je lokalizirana v slikoviti vaški ribiški skupnosti, je strastna Lenarda, okoli katere se spletajo usode različnih moških:

Franko Bušić je hrvaški ustvarjalec, "zunajserijski" že po osnovnih biografskih podatkih: rojen 1971 v Splitu, odrasel v Sarajevu, živel v Zagrebu, Milanu, Ljubljani, Ivanić Gradu, zdaj živi v Splitu. Njegovo umetniško ustvarjanje obsega poezijo, prozo, esejistiko, slikarstvo, strip, ilustracijo, fotografijo, performans.

Poezija Zdenka Franjića, neodvisnega hrvaškega založnika, poeta in glasbenika se napaja iz rokenrola in iz resnice: oboje je še kako potrebno dandanašnjemu svetu, na katerem so vsi gospodarji, ljudje pa, tisti redki stoični, ponosne živali, ki si ne dajo vzeti svojega priborjenega kotička ali statusa; širša družba jim ga itak ne priznava, zato ga morajo spoštovati in ohranjati sami in to ne glede na posledice.

Leta 1969 pride Johnny Cash smučat na Roglo, kar je del procesa odvajanja od amfetaminov, tam pa sreča fanta, ki se ves čas prepira z gosti – vsi ga zafrkavajo, ker mu je ime Suzi. Suzi se, ko spozna Casha, odloči, da bo spremenil ime v Carl Perkins in v Cashevem bendu nadomestil pravega Perkinsa; ta opusti glasbeni posel in odpre trgovino z učili. Cash Suzija sprejme v bend, njegovo zgodbo pa pove prijatelju Shelu Silversteinu, ki napiše pesem A Boy Named Sue in zgodbo rahlo priredi, da bi bolj vžgala.

Spomin na spomenico je avtoričin sprehod skozi tri generacije družine Roštohar, je razmislek o smiselnosti vojne in o vrednotah, ki ženejo ljudi, da se uprejo krivici, je droban, a zanimiv in dragocen pogled na slovenski osvobodilni boj v času druge svetovne vojne z nekoliko drugačne plati, skozi prizmo vnukinje, ki je ob dedkovi spomenici izklesala kamenček v mozaiku slovenske polpretekle zgodovine. dr. Marjan Žnidarič

Zgodba leta Marine Bahovec nosi ironično zavajajoč naslov. Ni zgodba, vsaj ne po strukturi, ki bi jo od zgodbe (romana?) pričakovali: prav tako ne gre za zgodbo (enega)leta.

Roman Andreje Jezernik bi mimoidočemu interesentu – ali za hitri piar, ki je danes tolikanj zaželen – bilo mogoče opisati s stavkom: ko poezija trči ob ljubezenski trikotnik, a to bi bilo vendarle prelahko. Zapletena razmerja v njenem romanesknem prvencu zahtevajo bralsko zbranost in premislek, pri čemer je roman sam napisan slogovno spretno in razumljivo, preberemo ga lahko v enem kosu, a nato se vedno znova vračamo k razmerjem in odmerkom te ali one začimbe, ki nam jo pisateljica servira.

Erotične kratke zgodbice.

UVOD Če ne satira, kdo nam bo povedal: norost, napuh, nizkotnost – kakšna beda je kriva, da dežela ta čemerna je v vojni srečneja kot v času mira? Kaj da domače zdrahe za državo so usodnejše kot vse klanje krvavo?

Z Matejevo poezijo sem se prvič srečala, ko sem bila še osnovnošolka. Oče mi je od nekod prinesel njegovo prvo zbirko, Moja pesem je moje življenje, v A4 formatu, speto s sponkami. Že takrat sem začela občudovati njegovo nadarjenost za pesnjenje. Matej je pisatelj, kantavtor, literarni kritik, urednik, prevajalec, predvsem pa pesnik. V mojem pesniškem spominu je zapisan kot mojster rime in avtor, ki zlahka obvladuje zahtevne pesniške oblike, kot so recimo soneti. Pričujoča zbirka je osvežilen in mojstrski odklon od poetike, ki smo je od njega vajeni – tokrat se je posvetil prostemu verzu in ponovno pokazal, da ve, kako se besedam streže.