V opatiji nekdo ukrade mašni plašč iz zlatega runa, ki ga je nedavno preminuli opat dobil od samega Jazona. Kriminalisti preiskavi v prid odnesejo še preostale mašne plašče in novi opat se mora znajti, saj so pred vrati obveznosti, ki jih brez mašnega plašča ne more opravljati.

Pomenljiv naslov Devet dni, devet noči v prvi osebi, čeprav je pripoved iz tretje roke, opisuje devetdnevno peklensko potovanje protagonista skozi najrazličnejše vergilijevske stopnje podzemlja. Družba pa vemo, kakšna je: dopušča, a ne popušča, dovoljuje, a tudi obsoja. Morda je tudi zato dobro, da je med nami v knjigi profil Cepuševega zasvojenca.

Če bi bili Baudaleire, Burroughs in Lenin še živi, bi gotovo ugotavljali, v katerem grmu tiči zajec; glej ga, zlomka, pa še kako živi so, zajcu so nasuli soli na rep (če verjamete) in se znašli na enem samem mestu: v novi pesniški knjigi Danija Bedrača. Njegov Zajec v katedrali je polihistorska pesniška knjiga, knjiga urokov in črna knjiga, ki bi je bila vesela sama Madam Laveau; če bi ji seveda bilo do samoironije.

Poezija

Pesmi

To knjigo je izpisal (v)eter ... Ne na papir ne na ščemečo belino računalniškega zaslona ni bila najprej izčrnjena. Povedana je bila v mikrofone, javno zaupana poslušalcem ali časnikarjem, namenjena dvorani, ulici, parku ali radijskemu sprejemniku, ustno izbesedena prek zvočnikov, frekvenc ali valov v eter in veter.
...

Nihče me ni pričakal, ko sem pristal. le lučaj od ekvadorske meje. tu so bila mitralješka gnezda. visoko v pogorju, da me je nekaj tiščalo v glavo. In sem bil zgubljen. brez naslova. Brez telefonske številke. okoli je bila prava puščoba. mesto je moralo biti daleč. Pasto. Kaj so me poslali sem, med norce. ki so me po kaki uri prišli pobrat, me po razdrapanih cestah vozili še dve uri v nekakšno ogromno vas, nizkih hiš, blatnih ulic, indijanskih obrazov, morda z enim samim hotelom.

Sodobna kitajska poezija predstavlja izbor pesmi kitajskih pesnikov, ki sodijo v t. i. »tretjo« in »četrto generacijo«. V desetletjih po tragičnih tian'anmenskih dogodkih se je avantgardna struja kitajske poezije, ki so jo v sedemdesetih in začetku osemdesetih let utemeljili »megleni pesniki«, razvila v nepregledno množico slogov, skupin in gibanj, se začela širiti po množici uradnih, poluradnih in neuradnih poti, se udomačila na internetu in nasploh obrnila na glavo vse tisto, kar je bilo še pred dvema desetletjema mogoče zatrdno reči o kitajski sodobni poeziji in njenem mestu v kitajski državi.

Glavni junak romana Prepovedane barve (Kindžiki, 1951, 1953) je lep mladenič Juiči, ki se na pragu odraslosti sooči z lastno homoseksualnostjo. Ravno takrat se seznani s slavnim, a že ostarelim pisateljem Šunsukijem, čigar življenje so zaznamovale propadle poroke in druge ljubezenske zveze.

Zbirka radijskih iger plodnega avtorja Boruta Gombača prinaša poleg petih radijskih iger tudi esej avtorja in nekaj jedrnatih misli, ki povzemajo njegov odnos do tega medija.