Naslov pričujoče pesniške zbirke Toneta Rodeta, Prareka, na videz sugerira prehajanje, minevanje, odtekanje časa. A besede »prareka«, četudi mislimo, da jo razumemo, ne najdemo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, pač pa v slovarju sanskrta, ki ponuja nekoliko nepričakovano razlago, njen pomen je namreč »obilje«.

Igra kresnic je šesta Magdalenina knjiga – v njej poje o svojih spominih na prednike – izdala pa jo je v samozaložbi.
Pesmi so razvrščene v štiri cikle: On, s pesmimi o nonotu; Ona, s pesmimi o noni; Jaz, z osebno izpovednimi pesmimi, in Moj oče, s pesmimi, posvečenimi očetu. Zanimivost knjige je ustvarjalkino družinsko drevo na notranji strani platnic, ki ga je sestavil rodoslovec Robert Fonda. Spremno besedo je napisala jasna Majda Peršolja.

Zgradba knjige se naslanja na stoosemindvajset razglednic anonimnih oseb, ki so že mrtve. Kljub temu da jih obdaja en velik Nič, posredujejo izkušnjo, ki je najpogosteje žalostna in tragična, a na trenutke celo komična in radoživa. Razglednice prispevajo ob točno določenem času: po naključju, brez opozorila, neizogibno - ravno tako kot smrt.....

V Volčji tolpi se kot eden od stalnih motivov pojavljajo zlovešči krokarji, znanilci te smrti subjektivnega časa in obenem diagnostiki zahrbtne bolezni, ki ni za smrt. Vzor temu pisanju predstavlja umetniška genialnost slovenjgraškega slikarja Tisnikarja, ki je neke vrste temačni romar; romar, ki paradoksalno napoveduje prihod ljubezni, prihod, ki terja subjektivni čas - svoj ko ... A človek se vselej zmajde na nekem razpotju, toda pomembno je, kam bo na koncu prišel - se bo našel ali izgubil? To pa je naloga svobode. In poglablanja medčloveških odnosov, v katerih človek ne bo več človeku volk....

Čeprav se Peter Semolič nepomirjen vrača k pisanju o minevanju in smrti od svojega prvenca, že skoraj četrt stoletja torej, je Druga obala, njegova najnovejša zbirka, bržčas najbolj neposredno soočenje s to témo doslej.

Pesmi...

Pesniška zbirka je nominirana za Veronikino nagrado.
Preberite več na: http://www.delo.si/kultura/knjiga/znani-nominiranci-za-veronikino-nagrado.html

Pesniška zbirka Ljubimje Patricije Dodič - Patre je delo, ki bi ga z matematično/geometrijsko govorico lahko označili kot fraktal, ker celotna zbirks vsebuje podrobnosti pri poljubni veliki ali majhni povečavi - vsaka pesem ali del nje ima značilnosti celotne zbirke. Ker je njena poezija preveč "nepravilne oblike", da bi jo lahko klasificirali ali primerjali s katero koli drugo poezijo v našem prostoru.....

Knjiga obsega ekspresionistične enodejanke, pogosto verzificirane; nekatere so bile objavljene v periodiki tedanjega časa, druge so se ohranile v avtorjevi zapuščini. Naj jih naštejemo: Odgrinjanje plaščev (1921), Mesečnik na vulkanu (1921), Izgon iz raja (1922), Ognjeni zmaj (1923), Klic iz grobnice (1924). Tudi dramska pesnitev Vergerij, Jarčevo osrednje dramsko delo, je znana po treh objavljenih odlomkih (1927, 1929, 1932); literarna zgodovina jo je zato imela za fragmentarno, urednik pa je v različnih zapuščinah našel tri enake različice tipkopisa iz prve polovice 30. let, ki bržkone govori o dokončanosti pesnitve. Jarčevo dramatiko sklepajo trije odlomki iz nedokončanih del: Nočna igra (1933), Vaška Antigona (1939) in Gabrenja (1942). Doslej skoraj neznana pa je Jarčeva ustvarjalnost za lutkovno (marionetno) gledališče, ki se ji je avtor posvečal od leta 1923 naprej. Ohranjene so tri lutkovne igrice (Gašperčkovo božičevanje, Razbojnik Moroz, Gašperčkova pustolovščina), prav toliko besedil, o katerih govorijo časopisje in pisma iz tega časa, pa je očitno zgubljenih. Komentar h knjigi izčrpno analizira pisanje slovenskih kritikov in literarnih zgodovinarjev o Jarcu dramatiku.