»Dobiti diabetes pomeni le še eno dodatno breme v življenju. Toda, kdo je v resnici lahko izpolnil mladost ne sanje, dobil odlično službo, napredoval v idealnih pogojih tako v službi kot osebnostno? Zavedajmo se, da si moramo v danih okoliščinah izboriti najboljše; čeprav nimamo idealne službe, ne idealne plače, ne idealne družine ali idealnih otrok, smo lahko na naš uspeh vseeno ponosni in tako - srečni. Naj bo to s sladkorno boleznijo ali brez.«

Vedno so vam na voljo vera (sami najbolj veste za kaj), volja (sami najboj veste zakaj), ljubezen (sami najbolj veste do koga), veselje (sami najbolj veste zaradi česa), in še vse druge pozitivne energije.

Heraklej, pesnitev makedonskega pesnika srednje generacije Rista Lazarova, je izjemno duhovit, nadvse zanimiv in eden pomembnejših. pesniških presežkov v makedonski poeziji zadnjega desetletja. Čeprav se opira na antični mit o Herakleju, Lazarov opeva sodobni absurdni svet potrošniš¬tva, moralni propad človeštva in relativizaci¬jo vrednot našega časa. Estetski in etični položaj Herakleja, ki je razpet med Vzhodom in Zahodom, med Makedonijo in ZDA, med Evropo in Balkanom, razkriva položaj sodobnega človeka v humorni in groteskni podobi sodobne¬ga sveta. Z veliko mero humorja ter s prepletan¬jem realističnih in metafizičnih elementov je pesnitev Rista Lazarova pričevanje o našem bivanju na zemlji in ne samo na njej. Makedonski- in svetoven hkrati Heraklej globoko seže bralcu v srce in iz njega izvabi tisto, kar je v njem najbolj pristno, poetično in realistično.

Pesniški alter ego Iztoka Osojnika, avtorja neštetih knjig poezije, proze in esejistike, je v Pesmih niča, poleg drugega, izjavil: Ne bom varal In: Dobro poznam svoj mrčes. V zbirki, ki je nastala v enem zamahu že pred več leti, pesnik v konceptualnem zagonu preslikava neko vesolje - (provincialno) drsališče, kjer ne moreš mimo druge/drugega, ne da bi zagledal tudi brezna (vsakega) jaza. Spet preiz¬kuša neubogljive, včasih tudi nepočesane pesniške prijeme, ki nas lahko pripeljejo k ,topografiji presihajočega polja, do niče¬vega uvida, za katerim šele nastopi absolutna praznina - in konkretna svoboda. O )moški liriki. tu lahko govorimo; moška genealogija (oče - jaz - sin) oblikuje edino časovno os, ki za pesniški subjekt ni relativna.

Z zbirko Zajtrkujem v urejenem naročju je Saša Vegri presegla začarani krog posladkane ženstvenosti oziroma mit materinstva, ki prikazuje to, česar ni. Lirična protagonistka njenih verzov je odklonila umet¬no ustvarjeno podobo vseskozi vdane matere, žene in ljubimke; na tanki niti pozornosti, dvoma, obupa,¬strahu, jeze, ironije ali humorja se je spustila naravnost v žgoče središče ponavljajočih se družinskih vic, da bi poiskala tudi samo sebe. Obremenjujoče veličastno čustvo Ljubezni se zdrobi v zlati prah vsakdanjih oprav kov, pomislekov, skrbi, a tudi identitetnih povpraševanj. Temni klic rodovnika, prej slutene kot znane preteklosti, v kateri se nenehno soočata ,smrtc in ,plodnostc, nastopa v nedorečeni jukstapoziciji skupaj s svetlobnimi utrinki stvarne vsakdanjosti v njenem zorenju; namreč - tik pred njenim obstankom v neki bolj določljivi obliki.

Kakšen je svet, v katerem lahko izgubljeni rešujejo rešene, in ki v njem s pokrovom tišine pokrita zgodovina narekuje pesem prihodnosti? Ali sploh obstaja govorica, zmožna odkrivati in izražati to nezaslišano razmerje? Človek, iskalec, je v njegovem območju predvsem nekdo, ki jemlje nase trpljenje kot odgovornost. Morda je ta govorica etika. V pesmih Mladena Lomparja oživljajo kamni in spomini. Razblinjene sanje in usode strmijo iz beline besedila življenja, ki sta mu strast in nasilje razbarvala smisel.

Milorad Popovic je nedvomno eden najzanimivejših avtorjev ne samo v Črni gori, ampak na širšem prostoru Jugovzhodne Evrope na sploh. Gre za enega tistih pesnikov, ki so se od samega začetka zelo jasno zavedali, kako se opredeliti v balkanski moriji. Na samem začetku opitosti z lažnimi nacionalnimi miti o guslah in orožju je razločno obsodil vsako nasilje, se jasno opredelil v skladu s tradicijo najplemenitejših in najbolj žlahtnih Črnogorcev, ki se nikoli niso uklanjali drugim, vendar si sami nikoli niso mazali rok z zločinsko, krvavo agresijo. Je neposreden, sicer nostalgičen, vendar čvrst nadaljevalec Njegoševe zapuščine. Tega v svojih pesmih ne skriva. Iz njegovih verzov vre sočutje, zavest o odgovornosti za sočloveka in globoka prizadetost s tragično usodo ljudi, ki jih je razmesaril balkanski masaker. Prav tako ne skriva bolečine zaradi usode svojega sveta.

Razmišljam o transcendenci, ki jo igra, tako kot jo dojemam, spočenja, raznaša in razširja okoli sebe. Sprašujem se, ali drži trditev, da imajo gledalčeva čustva odločilno vlogo pri oživitvi, morda bi moral reči pri sprejetju ali dojetju odrskega dogajanja. Odgovarjam s citatom, ki se mi je zjutraj postopoma izoblikoval v zavesti, ko sem lezel iz dremeža v budnost, in se glasi takole: misel nas pripelje do praga transcendence, čustvo nam odpre vrata vanjo. Morda zato, si mislim, lahko samo eksistencialna preuranjenost pripelje človeka v prostor preseganja sebe, v prostor nevsakdanje prekoračitve stvarne eksistence, do nekakšnega prevzemajočega dojemanja transcendence. In se vprašal. je to dojemanje transcendence čustvo ali akt zavesti ali kaj tretjega? In se vprašam, ali ni občutje transcendence nekaj takega kot ekstaza? In če si recimo odgovorim pritrdilno, ali nisem tedaj padel v nekakšen kotel, kjer se v e meša in staplja in ni več jasno, kaj je misel in kaj emocija? In ni več ja no, ali spada transcendenca, kakor si jo zamišljam in o kateri govorim, v filozofijo ali v psihologijo? In ali sta mi el in emocija nekaj podobnega ali celo istega? V kakšnem odnosu sta, v kakšni relaciji se tukaj pojavljata? Pravzaprav je transcendenca, ki jo doživljam v gledališču in kakor ta hip o njej razmišljam, nekakšen presežek, pomen nečesa, smisel ali bistvo nečesa, nekakšno vpetje ali priklop v kontekst sveta, v polje vesolja, ki me obkroža ali obdaja prav zdaj in tukaj.

Colin Campbell je slovenskim sociologom osebno poznan, saj je v Sloveniji že predaval, udeležil se je celo letnega srečanja Slovenskega sociološkega društva na Ptuju 1998, posvečenega vsakdanjemu življenju, kjer je bilo njegovo predavanje glavna točka sporeda, ob letošnjem gostovanju pa je izšel intervju z njim v Delovi Sobotni prilogi. Campbell označi svojo Romantično etiko za esejistični poizkus, eksperiment, ki ga je motiviralo zlasti globoko nezadovoljstvo s produktivistično pristranskostjo sodobnih interpretacij narave modernih družb. Besedilo je mogoče umestiti v širok razpon od ekonomske zgodovine so sociologije religije oziroma kulture. Besedilo odstopa od običajnih tematizacij potrošniških fenomenov predvsem z izvirnostjo, ker je usmerjeno prav v temeljne, vendar spregledane okoliščine, ki so spodbujale razvoj potrošništva. Campbellova razprava poizkuša teoretsko konceptualizirati moderno potrošništvo in ga izvleči iz globoke sence produktivističnih teorij.

Knjiga Bruna Bettelheima še dobrih dvajset let po svojem nastanku velja za morda najboljše, vsekakor pa temeljno delo s področja preučevanja pravljic. Po avtorjevem mnenju je to edina zvrst literature, ki s svojo formo in vsebino otroku ponuja nespregledljivo pomoč pri premagovanju psiholoških problemov odraščanja in socializiranja osebnosti. Bettelheimove interpretacije izhajajo iz sicer precej tradicionalnega razumevanja psihoanalize, nanašajo pa se predvsem na tako imenovano ljudsko pravljico, kijo že v začetku študije razmeji od mita, basni in nekaterih sodobnejših pravljičnih različic (Andersen).