Osebnoizpovedni zgodovinski roman konca 20. stoletja skozi oči učiteljice slovenskega jezika na Osnovni šoli Janka Padežnika v Mariboru.

Ivana Komel v Abecedi majhnih zgodb avtentično raziskuje neposrednost pesniškega izraza in ga privede do najvišje točke, kar sicer pounamo že iz njenih prejšnjih pesniških zbirk. Na njegovem vrhu se sprehodi in spretno poigra s (samo)ironijo, zna se ponorčevati iz lastne sence, človeške naivnosti in zaslepljenosti. Ob vsem tem pa iz njene poezije diha nepokvarjenost otroškega duha, ki pesnico navkljub sesutim idealom, nosi proti prihodnosti...

Spomine na preteklost pišemo v upanju, da bomo prispevali k izgrajevanju lepše prihodnosti. Zapisi, ki jih je zbral Miha Velkavrh, predstavljajo prav posebno isebno zgodbo, saj so vsi spomini neposredno povezani z očetom slovenske ustave, kot radi poimenujemo prof. Bučarja.

Knjiga, ki je pred nami, ponuja priložnost za razmislek o vlogi in pomenu grajene kultrune dediščine v našem času, o položaju mladih arhitektov v sodobni družbi in o avtorjevih pogledih na to problematiko, ki so manifestirani na primeru revitalizacije Roccascalegne.

V Mariborskih gornjih sto je nanizanih trideset pripovedi in kratkih, avtobiografskih zgodb Elizabete Požga - Eli (*1933). Eli, pravi, da se spomini pojaviljo nenadoma, ko se zazre v strao stavbo v Koloniji, ko vidi napis Koloniale, kjer je bila nekoč gostilna, ko se zazre v velika okna Osnovne šole Franceta Prešerna, za katerimi je nekoč sama gulila klopi.

Etična pravila in moralni primeži tako ali drugače vplivajo tudi na ustvarjalnost in inovativnost. Vplivi so lahko pozitivni ali negativni. Razmišljati pa velja o tem, ali je več pozitivnih ali negativnih vplivov. Govorimo o tem, ali so etično-­moralni okvirji primerni ali ne. Inovativnost je eden izmed dejavnikov, ki vplivajo na gospodarsko rast in posledično tudi na razvoj neke države. Zaradi tega ni nepomembno, kako se ustvarjalnost posameznika v delovnem okolju ter inovativna moč neke poslovne organizacije obnašata pod okriljem etike.

Knjiga Vojka Slavca Od Glinščice do Triglava je žlahtne memoarske narave. Podobno, vendar ukrojeno po lastni planinski podobi, bi lahko napisal skoraj vsak, ki je aktiven in pogosto tudi najbolj intenziven del življenja preživel v hribih in gorah, bodisi na tistih vzpetinah, ki se dvigajo neposredno od njegovega praga ali pa na priložnostnih turah malce dlje, kot jih je Slavec denimo opravil na Triglav, Na Kreti, v Karnijcih ali pa kje drugje. A vseeno tovrstno knjigo napiše le redko kdo.