Avtorji monografije obravnavajo vpliv cenzure na književnost in kulturo sploh na Slovenskem od 16. do 19. stoletja. Nina Ditmajer predstavlja prepovedane, v veliki meri protestantske knjige, ki so jih vsebovale knjižnice samostanov na Spodnjem Štajerskem. Tri poglavja soposvečena 17. stoletju: Luka Vidmar opisuje recepcijo del Libertina Ferranteja Pallavicina, Monika Deželak Trojar se ukvarja s prepovedanimi mariološkimi deli Janeza Ludvika Schönlebna, Boris Golec pa analizira avtocenzuro Janeza Vajkarda Valvasorja. Naslednja poglavja predstavljajo posledice razsvetljenske cenzure na Kranjskem: Martija Ogrin blokado slovenskih poznobaročnih rokopisov, Andrej Pastar razcvet knjigotrštva in časopisja, Sonja Svoljšak pa razširjenost del prepovedanih filozofov in političnih teoretikov. Zadnji poglavji bralca seznanita s spremembami 19. stoletja: Marko Juvan na novo premisli vlogo cenzorja v predmračni dobi na primeru Kopitarjeve cenzure Kranjske čbelice, Marijan Dović pa analizira srečanja tedanjih slovenskih literatov s cesarsko cenzuro.

Knjiga Romantična komedija prinaša prvi slovenski prevod komedij Ženska s Samosa, Razsodba in Ščit atenskega dramatika Menandra (pribl. 342–291 pr. n. št.), najbolj znanega predstavnika grške nove komedije in enega najbolj priljubljenih antičnih avtorjev. Po zatonu atenske demokracije se je težišče s političnega in javnega življenja premaknilo na zasebno sfero, zato Menander pozornost preusmeri s politike na ljubezen. Novost Menandrove komedije je predstavitev moške strastne ljubezni do izbranke, ki ruši vse ovire in vodi v srečen konec. V nasprotju s filozofskim diskurzom, ki je častil ljubezen do dečkov in jo idealiziral, ljubezen do žensk pa preziral, je vodilna sila Menandrovih komedij heteroseksualna ljubezen, predstavljena z moškega zornega kota.

Učbenik je namenjen študentom logopedije za spoznavanje delovanja vokalnega aparata in patologije glasu. Dodana so tudi nekatera poglavja iz patologije govora, opisana predvsem s stališča zdravnika otorinolaringologa. V predelani izdaji smo izvzeli poglavja o požiranju in rehabilitaciji glasovnih motenj, saj bo o tem govora pri drugih predmetih, posvečenih posebej tem temam. Razširili smo poglavje o glasovnih motnjah ter ga dopolnili z novejšimi spoznanji. Učbenik bo lahko tudi pripomoček pri delu specializantom in specialistom otorinolaringologije, pediatrije, nevrologije in drugim, ki se bodo pri svojem delu srečevali z omenjeno patologijo.

Galerija Matice srpske v Novem Sadu je nacionalna galerija z dolgo in zapleteno zgodovino, ki deduje eno najbogatejših zbirk srbske umetnosti novejše dobe. Ustanovljena v Budimpešti leta 1847, preseljena v Novi Sad leta 1864 in odprta za javnost leta 1933 je galerija svoje dejansko profesionalno poslanstvo začela opravljati leta 1958 po selitvi v lastno zgradbo, v kateri deluje še danes. Poleg zbiranja, preučevanja, varovanja in razstavljanja je od samega začetka ena od njenih osnovnih nalog vzpostavljanje mednarodnega sodelovanja − predstavljanje zbirk tujih muzejev v svoji hiši in istočasno zbirke Galerije Matice srpske v drugih evropskih institucijah.

Delovanje Abyja Warburga (1866–1929) je brez dvoma eno najsijajnejših poglavij v razvoju umetnostne zgodovine in drugih sorodnih humanističnih ved v času na prelomu stoletij in v prvih treh desetletjih 20. stoletja. Od prve rabe pojma »ikonologija« v umetnostnozgodovinski metodi, usmeritve raziskovalne pozornosti v t. i. formule patosa in preživetje (das Nachleben) antike, do vključevanja antropološke dimenzije umetnosti s predavanjem o ritualih s kačami pri severnoameriških Indijancih je Warburg vedno znova ustvarjal nove temelje in bogata izhodišča za inovativne metodološke pristope k likovni umetnosti in svetu podob na sploh.