Italo Svevo je italijanski pisatelj, ki v največji meri velja za tržaškega pisatelja in zelo izrazitega predstavnika t.im. mittelevropske kulture ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja. V slovenskem prostoru je površno in tudi redko zaznan kot nekoliko ekscentričen in kompleksen avtor, vendar je pomemben tako po svoji dvokulturni formiranosti (italijansko-nemških vplivih) kot po nenavadni, slogovno in vsebinsko koncizni strukturi svojih del (kljub dejstvu, da je zajemal iz zelo različnih literarnih in teoretskih virov), ki predočajo civilizacijsko okolje zgodnjega dvajsetega stoletja na prostoru, ki je oblikoval tudi slovenski mentalitetni okvir.

Futur antérieur, prihodnji preteklik ali zloženi prihodnjik, odpira časovnost, ki spodbija linearni časovni okvir. Prelamlja z vzročnostjo, v kateri vzrok predhodi učinku. Njegov temeljni paradoks je, da deluje retroaktivno, da artikulira časovno zanko, znotraj katere je tisto, kar je v kronološkem okviru predhodno, postavljeno kot vzvratni učinek kronološko kasnejše sekvence. Imaginarij prihodnjega preteklika je zato nasprotje linearne polnosti. Ni ga mogoče identificirati z nobenim kronometrom. Temelji na prelomu, prekinitvi z obstoječo situacijo, toda hkrati prav skozi prelom, diskontinuiteto, skozi zarezo v razmerju do obstoječega stanja odpira možnost novih sekvenc. Je čas, ki odpira pozitivno mesto odsotnosti, kjer neposredni pristop nujno spodleti. Napoveduje novo sekvenco, ki je ni mogoče utemeljiti vnaprej, temveč »bo bila utemeljena«. Je čas utopije, ki iz strukturnih razlogov nikoli ne more biti realiziran v sedanjiku...

Tokrat vsebino posvečamo (okoljski) krizi, malo monografijo pa problematiki Sečoveljskih solin in napovedujemo natečaj za začasno instalacijo med zidovi solinarske hiše v območju Fontanigge.

Nace Bizilj je eden od najbolj prepoznavnih slovenskih fotoreporterjev 20. stoletja. Izučen za fotografa je pri osemnajstih letih fotografiral Leonida Brežnjeva pri Cekinovem gradu v Ljubljani, pri štiriindvajsetih Josipa Broza – Tita na Dolenjskem. Svojo poklicno pot je leta 1962 začel v uglednem podjetju Foto Slovenija in jo leta 1968 nadaljeval v časopisni hiši Dnevnik. Kot fotoreporter in dolgoletni urednik fotografije je štirideset let vizualiziral osebe, prostor in čas, od elit do malega človeka, od politike do športa in kulture, od zgodovinsko ključnih dejanj do dogodkov z obrobja zgodovine. Leta 2003 se je z upokojitvijo poslovil od neizprosnega tempa dnevnega kreiranja novinarske fotografije in si nekaj let pozneje omislil novega. Leta 2010 je namreč Muzeju novejše zgodovine Slovenije podaril celotni opus s 300.000 črno-belimi in barvnimi negativi fotografij in se posvetil urejanju dokumentacije nacionalno pomembne fotografske dediščine.

Knjiga je v osnovi namenjena bodočim pedagogom, ki bodo (med drugim) poučevali matematiko. Njen namen je obravnava izbranih matematičnih tem, katerih poznavanje in razumevanje je za bodočega pedagoga pomembno in koristno: osnove logike, teorije števil, teorije množic, kombinatorike, verjetnosti, obdelave podatkov in nekaj izbranih tem iz geometrije. Način obravnave je primeren in dosegljiv tudi za druge bralce, npr. dijake gimnazij, ki jih matematika zanima in veseli. V vsakem od prvih desetih poglavij so najprej na kratko predstavljeni osnovni pojmi in rezultati, ki zadevajo obravnavano temo, nato je predstavljenih nekaj konkretnih primerov nalog s podrobno opisanim postopkom reševanja takšnih nalog in problemov, ob koncu poglavja pa sledi še nabor nalog, ki so namenjene bralcu. Rešitve le-teh so zbrane v enajstem poglavju knjige.

Učbenik “Kemijske osnove naravoslovja z navodili za laboratorijske vaje”, je namenjen študentkam in študentom razrednega pouka ter učiteljicam in učiteljem, ki razredni pouk ter tudi ostale naravoslovne predmete že poučujejo. V učbeniku so poleg laboratorijskih vaj podane temeljne teoretične osnove, ki so potrebne za razumevanje izvedbe in ugotovitev pri posameznem poskusu. Učbenik obsega deset laboratorijskih vaj s področja splošne in anorganske ter tudi organske kemije. V sklopu vsake laboratorijske vaje so zbrani poskusi, ki jih lahko učitelji tako razrednega pouka, kot tudi učitelji naravoslovnih predmetov uporabijo pri svojem poučevanju. Zbrani poskusi so primerni tako za samostojno eksperimentalno delo učencev in učenk, kot tudi za demonstracijsko izvedbo učitelja.