Monografija kot prva preučuje svetno, tj. neredovno duhovščino iz neplemiških družin na slovenskem (etničnem) ozemlju od preloma iz 15. v 16. stoletje do začetka vladavine Jožefa II. leta 1780. Kariere na tisoče duhovnikov, ki so v tem obdobju delovali na Slovenskem, so predstavljene z vidika kariernih vzvodov na eni in izrazov (samo)reprezentacije na drugi strani. V prvem delu knjige so opisani dejavniki duhovniških napredovanj (družina, lokalno okolje, stiki z vplivnimi sorodniki in prijatelji, osebne sposobnosti, izobrazba, klerikom namenjene ustanove), v manjšem obsegu pa tudi karierno zaviralni dejavniki (ukrepi zaradi priležništva in pijančevanja, bolezen, starost ipd.). V drugem delu knjige je na podlagi analize zapuščinskih inventarjev in oporok tridesetih duhovnikov ter nekaterih nagrobnih in drugih napisov izpostavljeno vprašanje (samo)reprezentacije. Duhovniki na višjih položajih so se ponašali z dragocenejšimi predmeti, zapuščali radodarnejša volila in si postavljali imenitnejše spomenike, vendar pa med obravnavanimi primeri naletimo tudi na izstopajoče izjeme. Večji del knjige temelji na še neobjavljenih ali manj znanih primarnih virih.

"Povojni entuziazem obnove porušene domovine in mladinske delovne brigade je svet, v katerem je Kolmaničeva negovala svojo človečnost, in ostala so srečanja, ki bolj kot kakršna koli teorija združujejo estetsko in etično v celoto, ki je vse do danes spremljala ustvarjalno življenjsko pot naše priznane pisateljice. Mlada in lepa absolventka učiteljišča in študent medicine, oba zavzeta, ona v kuhinji, on zdravi žuljave in ranjene roke. Skupaj recitirata slovensko poezijo, ti dve duši povezuje poezija. Ob sobotnih kulturnih večerih vsi množično negujejo poetično doživljanje kot ena sama tovarišija in dan zaspi skupaj z njimi. V miru jutra prihaja nov dan, nato dnevi ‒ in zdaj je tu starost, ki brez starčevske zlobe sprašuje: »Mladost, kod si hodila?« Prehodila je marsikaj in je zdaj na cilju. Poezija je povečala vse doživljajsko, etična zavzetost daje vsemu enkratni pomen in smisel.

Prebiranje Ivankinih spominov zbuja nostalgične spomine na tiste zlate čase reke Krke, ko si lahko na vsakem koraku zajel vodo in se odžejal, ko je rečni tok poganjal mline in žage, ko je bila reka polna rib in še pred tem tudi rakov, ko sta čas in življenje z reko tekla drugače. In od takrat se je marsikaj spremenilo. Zelo spremenilo.

Papež Pij II., znameniti humanist Aeneas Silvius Piccolomini, je z bulo, izdano 6. septembra 1462, povzdignil Ljubljano v škofovsko mesto, cerkev sv. Nikolaja pa v stolnico. V listini piše, da se meščani odlikujejo z izredno naklonjenostjo Cerkvi in njemu ter si zato zaslužijo, da jih on, papež Pij II., počasti z očetovsko naklonjenostjo, mesto povzdigne in ga okiti s častivrednim nazivom: »Mesto Ljubljana je …primeren in prikladen kraj za vernike, primerno in odlično po avtoriteti, znanju in moči podobnim mestom… slovesno določamo, da je odličnejše mesto Ljubljana takšno mesto zdaj in v večnih prihodnjih časih…«. S to povzdignitvijo je papež dal cesarjevi ustanovitvi ljubljanske škofije tudi cerkvenopravno veljavo.

Rezultati raziskave in ugotovitve s strokovnih posvetov OPRO nakazujejo, da se po upokojitvi kljub upadu ekonomske in socialne moči moškega razmerje moči najpogosteje ohranja. Spremembe v razmerju moči so bile povezane s psihosocialnim razvojem osebnosti v starosti in novim razumevanjem, sprejemanjem ter spoštovanjem partnerja.