Roman je osrednji del zgodovinske trilogije o slavnem srednjeveškem perzijskem matematiku, astronomu, filozofu in pesniku Omarju Hajamu. Prva knjiga, Seme smrti, govori o življenju mladega Hajama, ki šele začenja svojo znanstveno in umetniško kariero, Tolažba nočnega neba pa pripoveduje o Hajamovi zreli dobi, o vrhuncu njegovega uspeha, ko je kot avtor novega koledarja deležen velikih priznanj, kar mu zagotavlja status dvornega astronoma in velik dohodek.

Drobna knjižica Prostori igre Mete Hočevar je takoj po izidu leta 1998 spremenila poglede in interpretacije fenomenov slovenskega, jugoslovanskega in tudi evropskega gledališča. Pokazala in ponazorila je, da scenografija ni več ločeni prostorski element, ki ga dodamo predstavi, del scenerije, pobarvana zadnja stena, interier. Nasprotno! Je nekaj, kar se raztopi v in kar vsebuje vse druge komponente, ki sestavljajo predstavo. Gledališki prostor – Meta Hočevar bi rekla »prostor igre« – je prostor, v katerem se vse združuje in v katerem potrebujemo vsa svoja čutila. Je tudi prostor, ki ga moramo – tako kot Paul Klee sliko – razumeti kot nekaj, kar je tudi časovna oznaka. Prostori igre za Meto Hočevar zato niso več scenografija.

Cigan, ampak najlepši je mojstrski literarni dosežek, ki iz marginalcev, v literaturi pogosto obsojenih na stranske ali tipizirane vloge, ustvari polnokrvne junake in z njimi resnični svet. Mladi Rom Sandi se zaljubi v Mileno, ločeno štiridesetletnico, ki je po krivici pravkar izgubila službo. Nuzat, Kurd iz Mosula, beži pred nevarnostjo in išče (boljše) življenje. Plančić, piarovec zagrebške policije, skuša prikriti škandal. Sredi vseh teh zgodb se pojavi truplo, zaradi katerega je roman na površini mogoče brati kot napeto kriminalko, globlje pa se razpirata socialna in družbena drama sedanjosti, ki presegata meje fikcije.

Roman Bettine Wilpert je prejel številne nemške literarne nagrade, med drugim dve nagradi za prvenec leta in nominacijo za nagrado Clemens-Brentano. Deležen je bil enoglasnega kritiškega odobravanja ter množičnega bralskega odziva. V svoji formi je eksperimentalen: različni glasovi nam pripovedujejo različne okruške iste zgodbe o Anni in Jonasu. Anna pravi, da je bila posiljena, Jonnas pravi, da je na spolni odnos pristala. Njuni prijatelji se morajo odločiti, komu bodo verjeli.

Roman Beckomberga s podnaslovom Oda moji družini se odvija predvsem v Beckombergi, psihiatrični bolnišnici v okolici Stockholma, kjer se zdravi prijeten, duhovit in priljubljen Jimmie, ki se je že večkrat skušal ubiti. Nekega dne mu bo uspelo z viskijem poplakniti pest tablet in zaplavati v Atlantik, pove svoji hčeri Jackie, ki je kot najstnica veliko časa preživljala pri njem v bolnišnici. Beckomberga je nežna in lirična pripoved o družini, odraščanju, žalosti in odvisnosti ter razumevanju sveta, ki mu je blizu spoznanje, da je najmočnejša ljubezen lahko tudi tista, ki nas najbolj obteži.

Opraviti z Eddyjem je roman o odraščanju v majhnem industrijskem kraju na severu Francije, v kraju brez milosti, kjer okolica potolče vse, kar je drugačno. Eddy, ki bo pozneje postal Édouard, se skuša prebiti skozi nasilje vrstnikov in družine pa tudi skozi strukturno nasilje, revščino, ki radikalno zaznamuje njegov obstoj. Čeprav se na prvi pogled zdi, da gre za avtobiografski roman, je podton vseskozi političen. Pripoveduje o tem, kaj pomeni biti deprivilegiran: v socialnem, kulturnem, spolnem ali ekonomskem smislu.

Monografija Kje pa vas jezik žuli? prinaša na empirični metodi oz. uporabniški izkušnji pripravljen izbor jezikovnih zadreg, ki se izkazujejo na različnih ravneh jezikovne zgradbe: na izrazni ravni, na skladenjsko-pomenski in besedilni ravni. Ne odstira pa le problematičnih poglavij v jezikovnem sistemu, temveč sega tudi na področja stilistike in normativnosti, torej vrednotenja jezikovnih prvin glede na tradicionalne sisteme socialne- in funkcijske zvrstnosti, na gibanje znotraj jezika in na tihe spremembe v elektronski dobi, ki jih sodobno jezikoslovje lahko že zaznava in tudi opisuje.