Katalog 9. bienala Brumen vsebuje pregled vseh nagrajenih in uvrščenih projektov, intervjuje z žiranti in prejemniki velike nagrade Brumen ter sočne sadne infografike.

Sedanja knjiga Bogomila Ferfila z naslovom Države azijskega islama vstopa v Azijo in je tako po Bližnjem vzhodu to že druga velika regija, v kateri avtor analizira njene muslimanske države.

Muhobor je majhen trg, njegovim prebivalcem pa ne zmanjka de dela ne dogodivščin, saj se nadvse radi vpletajo v življenje svojih sosedov in drugih, ki se slučajno znajdejo pri njih. A ker jim manjka edinole sodnija, so Muhoborci pripravljeni narediti marsikaj zato, da bi jo pridobili in bi njihova občina tako postala najboljša v vseh ozirih - prekosila bi celo Luče, katerih prebivalci vedopovedati naslednje: "Leta 1584 so blizu do sem pridivjali Turki. Podjetni Muhoborci so jim skrivaj poslali odposlanstvo s povabilom, naj jim pridejo zapalit hiše, ki so jih bili pravkar visoko nad vrednost zavarovali". Ja, tako pripovedujejo Lučani, ogorčeni Muhoborci pa isto trde o njih.

Drobiž obsega temeljna dela slovenske klasične književnosti od Valentina Vodnika in Antona Tomaža Linharta do Srečka Kosovela in Ivana Cankarja.

»Vsi naši načini, kako mislimo gledališče, so omejeni na kategorije, ki so pravzaprav aristotelske kategorije iz Poetike, lahko bi celo rekli, da smo zapleteni vanje ali ujeti na njihove limanice, pa nihče niti ne pomisli, da bi jih celovito preizprašal. Njihove navzočnosti se ne zavedamo več. Mislimo, da smo se rešili Aristotela, ker smo pregnali mímesis ali razkrinkali kátharsis, a ko govorimo o gledališkem besedilu, režiji ali 'fabuli', se znova ujamemo v aristotelsko past, pa čeprav se tako kakor Brecht razglašamo za nearistotelovce,« v uvodu v knjigo Aristotel ali vampir zahodnega gledališča zapiše Florence Dupont. »Če hočemo dekolonizirati odre in si zagotoviti intelektualna sredstva za razumevanje in spremljanje sprememb, ki pretresajo gledališče na tem začetku 21. stoletja, moramo torej popolnoma, do temeljev dekonstruirati Poetiko ter tako razkriti etnocentrične postulate, ki se danes predstavljajo kot vednost. To je namen pričujoče knjige.«

Spomladi 1925 je Kocbek maturiral kot dijak prve generacije, ki je v Mariboru celotno gimnazijo absolvirala v slovenščini, se vpisal na mariborsko bogoslovje, a ga še pred koncem drugega akademskega leta zapustil. Čeprav je bil rojen in vzgojen v "bližini oltarja", je že od zadnjih gimnazijskih let v njem dihal ekstatični reformator. Svojo krščansko misel in sejeistično ustvarjalnost je v študentskih letih (1924 - 1930) povezoval z evropskim in slovenskim križarskim gibanjem, v zreli mladostni dobi (1931 - 1938) pa jo je vse močneje filozofsko povezoval s kraščanskim eksistenciaizmom in personalizmom.

Tretja in zadnja knjiga Zbranega dela Boža Voduška obsega pisateljevo duhovnoidejno in politično publicistiko ter jezikoslovne spise. Vodušek je kot član mladinskega križarskega gibanja sredi 20. let začel sodelovati z revijo Križ na gori; v njej je objavil več esejev in refleksij (Pismo, Poslanica, Etika in politična miselnost Slovencev), v katerih je zagovarjal načela krščanske etike, zavračal psihologijo, metafiziko in politiko sodobnega Slovenca ter napovedoval federalno samostojnost Slovenije v okvirih unitaristične Jugoslavije. V začetku 30. let je objavil še Poglavje o narodni vzgoji in dvodelno razpravo Mladinski problem, v katerih je obračunal s »političnim katolicizmom« in terjal ločitev Cerkve od politike, saj se je katoliški tabor postavil v službo Slovenske ljudske stranke in papeške poslanice Quadragessimo anno (1931). Od srede 30. let pa se je Vodušek začel resno ukvarjati z jezikoslovjem. Ključna je njegova razprava Za preureditev nazora o jeziku (1933), v kateri je izhajal iz de Saussurjeve strukturalistične delitve na jezikovni sistem in govor ter iz načel Praškega lingvističnega krožka.