Delo ponuja domišljeno sintezo avtoričinih raziskav duhovniških usod na celotnem ozemlju današnje Slovenije, pri čemer avtorica posega tudi v zamejstvo... Z bogastvom podatkov in povezav, ki ga je najti na straneh besedila, bodo Kariere duhovnikov tako rekoč nepogrešljiv pripomoček za preučevalce cerkvene, kulturne in socialne zgodovine, pa tudi za teologe, literarne zgodovinarje in jezikoslovce....iz recenzije doc. dr. Aleša Mavra

"Povojni entuziazem obnove porušene domovine in mladinske delovne brigade je svet, v katerem je Kolmaničeva negovala svojo človečnost, in ostala so srečanja, ki bolj kot kakršna koli teorija združujejo estetsko in etično v celoto, ki je vse do danes spremljala ustvarjalno življenjsko pot naše priznane pisateljice. Mlada in lepa absolventka učiteljišča in študent medicine, oba zavzeta, ona v kuhinji, on zdravi žuljave in ranjene roke. Skupaj recitirata slovensko poezijo, ti dve duši povezuje poezija. Ob sobotnih kulturnih večerih vsi množično negujejo poetično doživljanje kot ena sama tovarišija in dan zaspi skupaj z njimi. V miru jutra prihaja nov dan, nato dnevi ‒ in zdaj je tu starost, ki brez starčevske zlobe sprašuje: »Mladost, kod si hodila?« Prehodila je marsikaj in je zdaj na cilju. Poezija je povečala vse doživljajsko, etična zavzetost daje vsemu enkratni pomen in smisel.

Prebiranje Ivankinih spominov zbuja nostalgične spomine na tiste zlate čase reke Krke, ko si lahko na vsakem koraku zajel vodo in se odžejal, ko je rečni tok poganjal mline in žage, ko je bila reka polna rib in še pred tem tudi rakov, ko sta čas in življenje z reko tekla drugače. In od takrat se je marsikaj spremenilo. Zelo spremenilo.

Papež Pij II., znameniti humanist Aeneas Silvius Piccolomini, je z bulo, izdano 6. septembra 1462, povzdignil Ljubljano v škofovsko mesto, cerkev sv. Nikolaja pa v stolnico. V listini piše, da se meščani odlikujejo z izredno naklonjenostjo Cerkvi in njemu ter si zato zaslužijo, da jih on, papež Pij II., počasti z očetovsko naklonjenostjo, mesto povzdigne in ga okiti s častivrednim nazivom: »Mesto Ljubljana je …primeren in prikladen kraj za vernike, primerno in odlično po avtoriteti, znanju in moči podobnim mestom… slovesno določamo, da je odličnejše mesto Ljubljana takšno mesto zdaj in v večnih prihodnjih časih…«. S to povzdignitvijo je papež dal cesarjevi ustanovitvi ljubljanske škofije tudi cerkvenopravno veljavo.